Zdaj govori Petra Bauman v vlogi pesnica

»Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.«

»Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh.«

»Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši.«

»… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem.«

»Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.«

»Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.«

»Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.«

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«